Sindrom izgorelosti, tako kot druge bolezni, pride nepovabljen. Pojavi se pri ljudeh, ki porabijo vso svojo energijo za dobro drugih in pri perfekcionistih, ki imajo visoka merila in enako visoka pričakovanja. Sindrom izgorelosti je prisoten tudi pri tistih, ki želijo le dobro opraviti svoje delo, a se še niso naučili prositi za pomoč. V preteklosti je sindrom izgorelosti prizadel predvsem menedžerje iz velikih podjetij. Zaradi vse večjih zahtev po uspešnosti pa se pojavlja tudi pri mladih, na primer pri študentih. Po statističnih podatkih Psihiatrične klinike medicinske fakultete Karlove univerze približno 20 % češkega prebivalstva kaže intenzivnejše simptome sindroma izgorelosti. Izgorelost je posledica izgube ravnovesja v življenju, ki jo povzroči pretiran poudarek na delovne obveznosti in dosežke. Če to velja za vas, za trenutek odložite svoje obveznosti in se postavite na prvo mesto.
Sindrom izgorelosti, znan tudi kot izgorelost, je zahrbtno stanje, saj se pojavlja počasi, podobno kot kronični stres. In kakšni so njegovi simptomi? Eden od simptomov je neprijeten občutek izčrpanosti, ki postopoma postane fizičen.
Sindrom izgorelosti se običajno pojavi v več fazah. Od občutka, da moramo narediti vse, kar je v naši moči, da bi delo opravili pravočasno in dobro, do stanj tesnobe, ko ugotovimo, da naša pričakovanja niso realna in da opravljeno delo morda niti ni ustrezno ovrednoteno, do stanj razdražljivosti, občutkov razočaranja in tega, da naše delo za nas ni več smiselno.
Prvi simptomi izgorelosti so lahko rahla utrujenost, občasne težave s spanjem in tu in tam si rečete, da si jutri res ne želite v službo. Če ste do sebe dovzetni, morda že zdaj spreminjate svoje življenje na bolje, kar je odlično. Naslednjo fazo izgorelosti spremljajo izčrpanost, nihanje razpoloženja, padec učinkovitosti in koncentracije, depresija in tesnoba, sekundarno pa tudi težave v odnosih in nižje samospoštovanje.
Prvi simptomi so lahko neopazni, vendar se postopoma slabšajo. Lahko so duševni in telesni. Psihični simptomi izgorelosti vključujejo:
Fizični simptomi sindroma izgorelosti so lahko:
Sindrom izgorelosti ima običajno štiri faze:
Idealno je, če se sindroma izgorelosti lotimo že v prvi fazi, da preprečimo nadaljnji razvoj težave. Na splošno velja – čim prej, tem bolje!
Sindrom izgorelosti je najpogosteje povezan s:
Pravzaprav se je izkazalo, da je vpliv sindroma izgorelosti veliko širši kot je javnosti predstavljeno.
Izgorelost lahko zlahka doleti na primer ženske na starševskem dopustu ali tiste, ki imajo preprosto prevelika pričakovanja do sebe. Prav neizpolnjena pričakovanja vodijo v razočaranje, izgubo motivacije in dolgoročno prispevajo k razvoju sindroma. V najslabšem primeru se lahko znajdemo v stanju popolne telesne in duševne izčrpanosti.
Kako se rešiti iz izgorelosti? Če se že spopadate s posledicami izgorelosti, ne ostanite sami. Možnosti, ki jih s seboj prinašata psihološko svetovanje in psihoterapija, so zdaj na voljo vsem. Pomagata vam lahko izstopiti iz začaranega kroga samoprepovedi in izčrpanosti, ki je posledica izgorelosti.
Sindrom izgorelosti je najbolje obravnavati že pri prvih simptomih. Res je, da jih sprva morda ne bomo videli kot možen vir večjih težav, vendar prej ko bolezen odkrijemo, prej se je lahko znebimo. Če sindrom izgorelosti doseže stopnjo, ko bistveno vpliva na naše življenje, je priporočljivo, da se prepustimo strokovnjaku.
Psihoterapija je prostor za vas. Nasprotno pa naša težnja, da dajemo prostor drugim, pogosto prispeva k sindromu izgorelosti. To je tudi razlog, zakaj so poklici pomoči v tem smislu tako ranljivi. Razdajate se do zadnjega kančka moči in upate, da bo nekdo to cenil. Ali pa podleganje občutku, da sem samo jaz tisti, ki se lahko najbolje odloči, naredi, konča.
Psihoterapija kot zdravljenje sindroma izgorelosti lahko poimenuje naše nezavedne vzorce razmišljanja, da lahko nato sami ocenimo, ali je primerno, da jih ohranimo, ali pa vzpostavimo nove vzorce.
Učinkovit način za preprečevanje izgorelosti je, da se osredotočimo na svoj odnos do dela ali študija, pa tudi do življenja in odnosov na splošno. Dobro je, da se zavedamo svojih pričakovanj in si postavimo realistična pričakovanja. S tem bomo tudi zmanjšali tveganje, da bomo v delo vlagali preveč energije in delovali prek svojih zmožnosti.
Pomagalo nam bo tudi, da bomo sledili svojim interesom, vključno z družabnim življenjem. To bo našemu življenju dodalo še eno dimenzijo in preprečilo izčrpanost, ki se pogosto pojavi, kadar smo dolgo časa osredotočeni na eno stvar.
Že na tej stopnji preventive je dobra izbira posvet s psihoterapevtom ali coachem. Pri tem ne gre za konvencionalno zdravljenje, temveč za tako imenovani samorazvoj. Posvetujte se s strokovnjaki o tem, kako živeti polno življenje in se izogniti sindromu izgorelosti.
“ V službi nisem več užival, bil sem razdražljiv in izčrpan, nisem želel biti tam. Družina je to opazila in mi pripravila intervencijo. Skupaj z njimi sem poiskal psihoterapevtsko pomoč. Ugotovil sem, da doživljam sindrom izgorelosti. Zahvaljujoč terapevtu sem spoznal, kaj me na trenutnem delovnem mestu najbolj izčrpava, in našel pogum, da sem nadrejenega prosil za spremembo.
Delo sem zamenjal z akutnega oddelka na bolnišnični oddelek, kjer je mirneje in se še vedno počutim koristno. Občutki izčrpanosti in razdražljivosti so izginili. Imam nov zagon za delo in hobije v prostem času. Če bi vedel, kako malo je potrebno za izboljšanje življenja, bi to storil že zdavnaj.”