
Izgorelost ni le utrujenost po napornem tednu. Gre za stanje dolgotrajne izčrpanosti, odtujenosti od dela ali študija ter občutka, da kljub velikemu naporu ne zmorete več. Preberite, kateri so pogosti znaki izgorelosti, kdo je najbolj ogrožen in kaj pri okrevanju res pomaga.
Če že dlje časa živite v občutku, da samo še delujete na avtopilotu, da vas delo izčrpava bolj, kot vas izpolnjuje, in da vam zmanjkuje energije tudi za stvari, ki so vam bile nekoč blizu, je mogoče, da ne gre več samo za stres. Morda gre za izgorelost oziroma sindrom izgorelosti.
Pogost zgodnji znak je, da se zbudite utrujeni že pred začetkom dneva, da vas izčrpajo tudi manjše zahteve in da zunaj dela ali študija nimate več prave čustvene prisotnosti. Izgorelost se običajno ne pojavi čez noč. Nastaja počasi: najprej kot napetost, nato kot kronična izčrpanost, razdražljivost, izguba smisla in občutek, da ne morete več dohajati lastnega življenja.
Dobra novica je, da je mogoče ta proces pravočasno ustaviti in obrniti.
Izgorelost ali sindrom izgorelosti je stanje dolgotrajne telesne in duševne izčrpanosti, ki nastane, ko je človek predolgo pod pritiskom, daje več, kot lahko dolgoročno zdrži, in ob tem nima dovolj počitka, podpore ali občutka vpliva.
Najpogosteje jo povezujemo z delom, vendar se lahko pojavi tudi pri študiju, starševstvu, skrbstvenih vlogah ali v življenjskih obdobjih, ko od sebe pričakujete preveč in si težko dovolite mejo.
Pri izgorelosti običajno ne gre samo za to, da ste “zelo zaposleni”. Pogosto gre za kombinacijo dolgotrajnega stresa, visokih pričakovanj, odgovornosti, perfekcionizma in občutka, da morate vedno še malo več.
Znaki izgorelosti so lahko sprva neopazni. Mnogi jih dolgo razumejo kot normalno posledico napornega obdobja. Sčasoma pa se stopnjujejo in začnejo vplivati na delo, odnose, spanje in samopodobo.
Pogosti psihični simptomi izgorelosti vključujejo:
Pogosti telesni simptomi izgorelosti so:
Pri stresu je človek pogosto še vedno mobiliziran: napet, obremenjen, a nekako še vedno “v pogonu”. Pri izgorelosti pa se lahko zgodi, da notranjega goriva preprosto zmanjka. Ne gre več samo za preobremenjenost, ampak za globok občutek izčrpanosti, odtujenosti in zmanjšane zmožnosti delovanja.
Tudi navadna utrujenost po počitku običajno vsaj delno popusti. Pri izgorelosti pa se lahko zgodi, da počitek kratkoročno pomaga, vendar ne vrne občutka energije, smisla ali psihične stabilnosti. Če se poleg izčrpanosti pojavljata še izrazita praznina in dolgotrajen občutek brezupa, se lahko izgorelost že prepleta tudi z depresijo, zato je strokovna pomoč še pomembnejša.
Prav zato izgorelost zahteva širši razmislek o tempu, mejah, pričakovanjih in pogosto tudi strokovno pomoč.
Izgorelost se pogosto razvija postopoma. Poenostavljeno lahko govorimo o več fazah:
Čim prej človek prepozna, kaj se dogaja, tem lažje je proces obrniti.
Izgorelost se ne pojavlja samo pri “najbolj uspešnih” ali samo pri menedžerjih. Pogosteje se pojavi pri ljudeh, ki:
V izgorelost lahko zdrsnejo tudi študenti, starši na robu svojih zmožnosti, ljudje v zahtevnih odnosih ali tisti, ki že dolgo živijo v načinu “zdrži še malo”.
Če se v opisu prepoznate, ni koristno, da sami sebi rečete, naj se “samo malo bolj potrudite”. To pogosto stanje le še poslabša.
Koristni prvi koraki so lahko:
Pri hujši izgorelosti pogosto ni dovolj samo dopust. Potrebna je sprememba ritma, meja in načina, kako ravnate sami s sabo. Za nekatere ljudi to pomeni tudi začasno bolniško odsotnost, spremembo delovnih pogojev ali jasnejši poseg v to, koliko odgovornosti dejansko nosijo.
Okrevanje po izgorelosti običajno vključuje več ravni hkrati: fizično regeneracijo, zmanjšanje obremenitve, realističnejša pričakovanja, učenje meja in razumevanje notranjih vzorcev, zaradi katerih ste predolgo vztrajali prek svojih zmožnosti.
Pomembno je vedeti, da okrevanje pogosto poteka v dveh korakih: najprej je treba sneti vsaj del akutnega pritiska, šele nato ima človek dovolj prostora za globljo spremembo vzorcev, ki so ga v izgorelost pripeljali. Sam počitek lahko pomaga, vendar se težava pogosto vrne, če ostane vsakdan nespremenjen.
Psihoterapija lahko pri izgorelosti pomaga na več načinov:
Če simptomi močno vplivajo na vaše vsakodnevno delovanje, je smiselno vključiti strokovno pomoč čim prej. Če iščete podporo, lahko na Hedepy poiščete spletnega terapevta.
Preprečevanje izgorelosti ni le “več počivajte”. Pomembno je, da dolgoročno pogledate, kako živite in kaj od sebe zahtevate.
Pomaga predvsem:
Ena od najpogostejših zmot o izgorelosti je, da je treba najprej »res pasti na dno«, da lahko kaj spremenite. V resnici pogosto pomaga že to, da nekdo pravočasno opazi, da tako ne gre več.
Moški, ki je delal v zelo zahtevnem zdravstvenem okolju, je opazil, da v službi ne čuti več nobenega zagona. Postal je razdražljiv, izčrpan in doma vse bolj odsoten. Družina ga je spodbudila, naj poišče pomoč. V terapiji je prepoznal, da ga ne izčrpava le količina dela, ampak tudi občutek, da mora vse zdržati sam in da nima pravice do meje. Ko je s podporo začel spreminjati delovne pogoje in svoj odnos do odgovornosti, so se postopoma vrnili energija, več miru in tudi prostor za življenje zunaj dela.
Takojšnjo pomoč poiščite, če:
Takrat ne čakajte, da bo minilo samo od sebe.
Izgorelost je stanje dolgotrajne telesne in duševne izčrpanosti, ki se pogosto razvije po daljšem obdobju stresa, prevelike odgovornosti in pomanjkanja počitka ali mej.
Pogosti so kronična utrujenost, razdražljivost, motnje spanja, izguba motivacije, slabša koncentracija, občutek odtujenosti od dela in več tesnobe ali brezupa.
Ne. Stres človeka pogosto še vedno drži v pogonu, medtem ko izgorelost prinese globljo izčrpanost, občutek praznine in zmanjšano zmožnost delovanja.
Ne vedno. Počitek lahko kratkoročno pomaga, vendar se težava pogosto vrne, če ostanejo nespremenjeni tempo, meje, pričakovanja do sebe ali delovni pogoji.
Psihoterapija pomaga razumeti vzorce preobremenjevanja, postavljati meje, zmanjšati pritisk na sebe in podpreti dolgotrajno okrevanje, ne le kratkega predaha.
Da. Izgorelost ni omejena na menedžerje ali korporativno okolje. Pojavi se lahko tudi pri študentih, starših, skrbnikih in vseh, ki predolgo živijo pod pritiskom brez dovolj opore.


