Jeza, bes ali agresija. Vsi jih poznamo. Ne moremo si pomagati, saj so del naše narave in normalnega psihološkega razvoja. Še bolj paradoksalno pa je, kako nesprejete so v sodobni družbi. Strah pred obsojanjem nas lahko prisili, da jih potlačimo, kar je le korak do bolezni ali napadov besa. Toda kako lahko ukrotimo svojo jezo in jo pravilno usmerimo?
Jeza in bes sta čustvi, ki se ločita po intenzivnosti, s katero ju doživljamo. Agresijo torej opisujemo bolj kot instinkt, notranjo energijo, ki je prirojena, na njeno izražanje pa v veliki meri vpliva okolje, v katerega se rodimo.
Da bi se naučili obvladovati jezo, je najprej dobro ugotoviti, kaj jo sproži. Bistvo je, da se naučite spraševati in poslušati svoje telo in um. Če se vaš notranji glas upira in ne želite odgovoriti, se obrnite po pomoč na strokovnjaka, trenerja ali psihoterapevta. Preprosta, a močna vprašanja bodo notranji glas zagotovo odvrnila. Vzroki za vašo jezo vam bodo sčasoma pomagali pri njenem usmerjanju.
Če že poznate svoje sprožilce, ste morda zmanjšali tudi občutek notranje napetosti, ki spremlja jezo. Toda kako jo izraziti, ne da bi jo stisnili v steklenico, hkrati pa ne da bi poškodovali sebe ali koga drugega? Jeza je tako kot vsako drugo čustvo kratkotrajna stvar. Zato nam lahko pomaga zavedanje, da ne bo trajala večno in da bo kmalu spet izginila.
Z zatiranjem jeze povečujete tveganje, da jo boste prej ali slej izgubili izpod nadzora in se bo pokazala kot izbruh. In če vam jo bo uspelo dovolj dolgo zadrževati v sebi, bo verjetno škodovala tudi vašemu zdravju. Priporočljivo je, da pustite jezi prosto pot, vendar v obliki, ki vam bo prinesla olajšanje, ne da bi škodovala komu drugemu, vključno z vami. Čustveni trenerji ali psihoterapevti vam lahko pomagajo vzpostaviti lastne rituale, s katerimi boste svojo jezo omejili in jo vodili.
Izpadi besa so verjetno posledica nakopičene frustracije ali stresa. Nagnjenost k napadom besa je lahko genetsko pogojena, pa tudi posledica okolja, v katerem živimo, ali kraja, kjer smo živeli kot otroci. Če ste se znašli v začaranem krogu neobvladljive jeze, upočasnite korak in se vrnite v preteklost do trenutka, ko vam je začelo postajati malo preveč. Pogovorite se z nekom, ki vam lahko pomaga krmariti, pa naj bo to na primer ljubljena oseba ali spletni terapevt.
Na raven jeze pri otrocih vplivata tudi genetika in okolje (družina). Če so izbruhi jeze pogosti, se običajno priporoča družinska terapija, ki deluje celostno, po možnosti z vsemi družinskimi člani.
Če menite, da vam agresija povzroča težave in da vas prevečkrat obvladujeta jeza in bes, je psihoterapija možnost za spremembo. Najprej vam bo pomagala osvetliti, čemu je namenjena vaša jeza in kakšna je njena vloga v vašem življenju (izobraževanje). V kontekst bo postavila razloge, zakaj ta določen način vedenja prevladuje nad drugim (razumevanje). In vas usmeri k drugim načinom spoprijemanja s stresnimi situacijami. To lahko vključuje krepitev samozavedanja, komunikacijskih veščin ali trening asertivnosti.
“Kdaj sem se prvič zavedel, da moram začeti delati nekaj v zvezi s svojo jezo? Tisto noč, ko je moje dekle spakiralo kovček in odšlo. Iskreno, ne krivim je za to. Nikoli nisem bil pritlehen, vendar zadnjih nekaj dni nisem potreboval pametnega izgovora, da bi se spravil nanjo. Terapevtka je bila moje pravo nasprotje, prijazna in razumevajoča. Zahvaljujoč njej sem lahko razbral prave razloge za svojo jezo. Moja težava je, da kadarkoli se zaradi česa razjezim ali pa imam preprosto preveč jeze, jo izlijem na svoje najbližje. Tega ne počnem namenoma, tako pač je. Toda zdaj se stvari spreminjajo. Zato bi rad spodbudil druge, ki doživljajo nekaj podobnega – z jezo se je treba le naučiti delati na pravi način. Če lahko to storim jaz, lahko tudi vi.”