Travma predstavlja duševno rano, ki poruši občutek lastne vrednosti in vpliva na naše dojemanje sveta ter odzive na nove izkušnje. Pravijo, da ima vsak od nas travmo. To je zelo verjetno tveganje vsakdanjega življenja. Tudi naš človeški odziv nanjo je zelo naraven, vendar se pogosto konča z zamrznitvijo. Iz nekega razloga ne doživljamo prirojenega instinktivnega odziva, ki bi nam ukazal, naj zbežimo ali se borimo. Tudi to je pomembna informacija, ki travmatizirani osebi pomaga sprejeti zmedo, v kateri se znajde iz dneva v dan. Psihoterapija lahko gre še globlje. Lahko vam pomaga premagati izzive preteklosti in ustvariti bolj izpolnjeno življenje v sedanjosti.
Psihološka travma je dogodek, ki ga subjektivno doživljamo kot zelo močan in življenjsko nevaren dogodek. Najpogosteje jo povzročijo zunanji dejavniki, kot so naravne nesreče, vojne, prometne nesreče, invazivne operacije, pa tudi zlorabe ali dolgotrajno nezadovoljevanje osnovnih čustvenih potreb, zlasti v otroštvu. Travma je torej lahko enkraten dogodek ali pa je dolgotrajna, lahko je akutna ali pa ima obliko posttravmatske stresne motnje.
Posttravmatska stresna motnja (PTSM) je zapozneli odziv na travmatični dogodek, ki ga ni bilo mogoče predelati in ki se človeku vrača v prvotni surovi obliki (tako imenovani flashbacki). Gre za prikradljive misli in spomine na travmo. Hkrati se človek na vsak način izogiba vsemu, kar je povezano s travmatičnim dogodkom. Manifestacije, ki jih oseba lahko občuti, vključujejo moteno koncentracijo in nezmožnost razmišljanja zaradi povečane vznemirjenosti.
Čeprav se morda zdi, da so v ozadju posttravmatske stresne motnje le očitne katastrofe, kot so poplave ali množične nesreče, pa travme pogosto vključujejo dogodke, ki so videti veliko bolj neopazni in ki bi jih kdo drug lahko zaznal kot bistveno manj ogrožajoče. Pogosto nanje sploh nismo pozorni, čeprav so zelo drastično vplivali na naše življenje. Porod je lahko travmatičen in povzroči, da se ženska odloči, da ne bo imela drugega otroka, čeprav je do takrat morda sanjala o veliki družini. Prav tako je lahko partnerjeva nezvestoba tista, ki omajuje naše zaupanje in takrat popolnoma spremenimo način delovanja v odnosih, če jih sploh vzpostavimo.
Na spletu so na voljo različni testi za posttravmatsko stresno motnjo, vendar so njihovi rezultati vedno le okvirni. Zanesljivo oceno podata psihiater in klinični psiholog, ki pogosto izključita ali potrdita prisotnost drugih duševnih bolezni.
Prva vrsta zdravljenja je psihoterapija, ki se v nekaterih primerih lahko dopolni z zdravili, najpogosteje antidepresivi. Zaradi razvoja nevroznanosti vemo o travmi nekoliko več, zlasti ko lahko začrtamo spremembe na ravni osrednjega živčnega sistema. To znanje uporablja na primer metoda EMDR (obdelava in desenzibilizacija s pomočjo očesnih gibov). Osnova sodobne psihoterapije je podpiranje človekove sposobnosti, da se sam pozdravi. To se razvija na podlagi zaupljivega odnosa med stranko in terapevtom. Le v takšnem varnem prostoru je mogoče travmo postopoma ponovno predelati.
Morda se tega zavedate, morda samo ugibate. Travma iz otroštva, tako kot travma odraslih, se lahko pojavi v različnih oblikah, od dolgotrajne zlorabe do smrti v družini ali pomanjkljive oskrbe. V vsaki starosti se otrok spopada s travmo drugače, pri čemer je treba upoštevati stopnjo njegovega razvoja. Kljub temu travma vidno vpliva na njegovo vedenje in povečuje dejavnike tveganja v prihodnosti, na primer prekomerno uživanje zasvojljivih snovi ali zdravstvene težave. Telo je pogost nosilec naših travm, ki jih prenašamo iz otroštva v odraslost. V njem miruje neizražena energija, ki jo uporabljamo za odziv na travmatično izkušnjo. Zato je treba k takšni izkušnji vrniti in jo predelati. Pri tem so lahko v pomoč telesne tehnike, kot sta sproščanje ali dihanje. Tudi deljenje z ljubljeno osebo je lahko način za lajšanje travme. Zanesljivo pomoč in varno vodenje vam bo zagotovil terapevt, najbolje v okviru dolgoročne psihoterapije.
Psihoterapija dandanes ne obravnava travme kot nepopravljive usode, ki je vplivala na človekovo življenje, ki se nikoli več ne bo spremenilo. Vedno bolj se travma pojmuje kot priložnost za rast, za sposobnost preseganja lastne osamljenosti in za iskanje sočutja do sebe in drugih. Prva stvar, ki jo ponuja psihoterapija, je zaupanje in varnost. Vsak terapevtski okvir ima svoje načine pristopa k izvornemu spominu. Pri tem so izpostavljena čustva in miselni tokovi, ki spremljajo takšno potovanje. Vendar v njih nikoli ne boste sami. Vedno jih doživljate z zavedanjem, da živite in imate svoje vire in sposobnosti, ki jih terapevt postopoma odkriva skupaj z vami. Psihoterapevtski proces vodi k sprejemanju travmatičnega dogodka. Enake možnosti ponuja tudi spletna psihoterapija. Ta lahko okrepi občutek varnosti, zlasti med prvimi srečanji, saj je klient na sebi dobro poznanem kraju.