Psihoterapija je eno najpomembnejših in najučinkovitejših orodij za pomoč ljudem, ki so odvisni od substanc ali dejavnosti (iger na srečo, stav). Učinkoviti so tako psihoterapevtski pristopi, osredotočeni na spremembo osebnosti in odnosov, podpiranje rasti in zorenja osebnosti (psihoanaliza, psihodinamična in medosebna psihoterapija, eksistencialna in humanistična psihoterapija), kot tudi tisti, ki se usmerjajo v spreminjanje (simptomatskega) vedenja. Sem spadajo vedenjska in kognitivno-vedenjska terapija, pa tudi sistemska, strukturna in komunikacijska terapija, ki vključuje delo z družino.
Bistvo zasvojenosti je izguba nadzora nad uporabo substanc ali vedenjem. Odvija se na fiziološki ravni ter na ravni mišljenja in vedenja. Spremljajo jo neobvladljiva želja, odtegnitveno stanje ter nezmožnost ustaviti in končati zasvojenostno vedenje. Vzroki za zasvojenost so zelo zapleteni. Najpogosteje gre za zapleteno kombinacijo fizioloških (prirojenih ali pridobljenih), psiholoških in sociokulturnih dejavnikov.
Sindrom odvisnosti je lahko prisoten pri določeni substancii (npr. alkoholu), skupini substanc (npr. opioidih) ali širši paleti različnih substanc. Najpogosteje gre za odvisnost od alkohola, tobaka, prepovedanih drog (marihuane, metamfetamina, heroina ...) in zdravil (pomirjeval, hipnotikov, opioidnih analgetikov). Zasvojenost z igrami na srečo velja za odvisnostno in impulzivno motnjo. Vendar se v praksi zdravljenje teh motenj obravnava zelo podobno kot odvisnost od substanc. Nevrobiološke raziskave vse bolj dokazujejo, da tako psihoaktivne snovi kot igre na srečo na podoben način spodbujajo nevrobiološke sisteme in dopaminski sistem nagrajevanja, ki se mu pripisuje glavna vloga pri razvoju in vzdrževanju odvisnosti.
Glavne značilnosti zasvojenosti so hrepenenje, neustavljiva želja, ki nas sili k uporabi substanc, ki povzročajo prijetne občutke. Poleg tega jo spremljajo odtegnitveni simptomi, ki povzročajo nelagodje, ko nam substance niso na voljo. Pojavijo se težave pri samokontroli, ko ne moremo nadzorovati količine uporabljene substance ali začetka in konca uporabe ali igre. Toleranca se povečuje, zato potrebujemo vedno večje količine substanc za dosego želenega stanja. Postopoma zanemarjamo obveznosti, užitke ali druge interese ter dajemo prednost uporabi substanc ali igranju iger. Nazadnje ugotovimo, da uporabljamo substance kljub temu, da se zavedamo njihove škodljivosti.
Če se želi posameznik znebiti odvisnosti, je bistvenega pomena motivacija. Zavedati se mora, kaj negativnega mu prinaša odvisnost, hkrati pa tudi, kakšne koristi mu bo prineslo prenehanje uporabe. Če se želimo znebiti zasvojenosti, so spremembe bistvenega pomena. Sprememba pri zdravljenju zasvojenosti ne pomeni le prenehanja uporabe snovi ali igranja iger. Abstinenca je nujen pogoj, vendar sama po sebi ni dovolj in ne zagotavlja zadovoljstva v življenju. Pomembno je, da se spremenimo tudi na drugih področjih življenja. Na tej poti vam lahko pomagajo strokovnjaki, kot so psihiatri, psihoterapevti in socialni delavci.
Psihoterapija pomaga pri doseganju sprememb, ki so potrebne za razvoj potenciala za pozitivno duševno zdravje. Cilji psihoterapije ustrezajo posebni usmeritvi. V zvezi z odvisnostjo so to lahko na primer popolno okrevanje, olajšanje ali zmanjšanje simptomov, prilagoditev vedenja, izboljšanje psihosocialne prilagoditve, podpora rasti in zorenju, spoprijemanje ter reševanje življenjskih težav in kriz.