Zasvojenosti: kako jih prepoznati, razumeti in poiskati pomoč

Zasvojenosti lahko prizadenejo skoraj vsak del življenja: telo, odnose, delo, finance, samopodobo in občutek svobode. Včasih se razvijajo počasi in neopazno, drugič hitro. Skupno jim je to, da človek postopoma izgublja nadzor nad uporabo substance ali nad vedenjem, za katerega ve, da mu škodi, pa se mu kljub temu težko odpove.

Ko govorimo o zasvojenosti, ne govorimo samo o alkoholu ali drogah. Zasvojenost se lahko razvije tudi v povezavi z igrami na srečo, stavami, seksom, pornografijo, internetom, nakupovanjem ali drugimi vedenji, ki začnejo prevzemati preveč prostora. Pogosto ne gre le za užitek, ampak za poskus pobega pred napetostjo, praznino, bolečino ali notranjim kaosom.

Kaj je zasvojenost

Zasvojenost je stanje, pri katerem človek izgublja nadzor nad uporabo določene substance ali nad določenim vedenjem, čeprav že opaža njegove škodljive posledice. Ne gre samo za navado, ampak za vzorec, ki zajame telo, misli, čustva in vsakdanje odločitve.

Bistvo zasvojenosti pogosto vključuje:

• močno hrepenenje ali neustavljivo željo,
• težave pri ustavljanju ali omejevanju,
• povečano potrebo po večji količini ali močnejšem dražljaju,
• odtegnitvene simptome ali močno notranjo napetost brez substance oziroma vedenja,
• zanemarjanje odnosov, dela, zdravja ali drugih interesov,
• nadaljevanje kljub temu, da človek že vidi škodo.

Zasvojenost zato ni samo vprašanje discipline. Pogosto pomeni, da je sistem nagrajevanja, uravnavanja stresa in način soočanja z bolečino že ujet v krog, iz katerega se je zelo težko izvleči samo z “močjo volje”.

Kako zasvojenost nastane

Vzroki za zasvojenost so skoraj vedno večplastni. Običajno gre za preplet bioloških, psiholoških in socialnih dejavnikov.

K zasvojenosti lahko prispevajo:

• prirojena ali pridobljena večja ranljivost,
• dolgotrajen stres,
• travma ali težke izkušnje iz preteklosti,
• osamljenost, sram ali občutek praznine,
• težave v odnosih,
• slabša regulacija čustev,
• okolje, kjer je uporaba substance ali kompulzivno vedenje normalizirano,
• ponavljajoča se izkušnja, da neka substanca ali vedenje hitro prinese olajšanje.

Prav to olajšanje je pogosto pomemben del problema. Alkohol, droge, stave, pornografija ali drugo kompulzivno vedenje lahko za kratek čas zmanjšajo napetost, tesnobo, žalost ali notranjo praznino. Toda ker olajšanje ne traja, se potreba hitro vrne. Sčasoma se lahko življenje začne vrteti vedno bolj okoli tega, kako doseči naslednji odmerek, pobeg ali omrtvičenje.

Od česa je človek lahko zasvojen

Zasvojenosti ne vključujejo le substanc. Pojavijo se lahko pri različnih oblikah uporabe ali vedenja.

Zasvojenosti s substancami

Najpogosteje gre za:

• alkohol,
• tobak ali nikotin,
• prepovedane droge,
• pomirjevala, uspavala ali druga zdravila,
• opioidne analgetike.

Vedenjske zasvojenosti

Pogoste so tudi zasvojenosti, povezane z vedenjem, na primer:

• igre na srečo in stave,
• kompulzivna uporaba interneta,
• gaming,
• pornografija ali seks,
• nakupovanje,
• drugo vedenje, ki začne prevzemati vlogo glavnega načina regulacije stiske.

Čeprav so zunanje oblike različne, je mehanizem pogosto podoben: človek se vedno znova vrača k nečemu, kar mu za trenutek prinese olajšanje ali vznemirjenje, dolgoročno pa mu zoži življenje. Pri vedenjskih zasvojenostih zato ni ključno samo “kaj” človek počne, ampak predvsem to, da se k istemu vzorcu vrača kot k hitri regulaciji stiske, tudi ko posledice že postajajo očitne.

Znaki zasvojenosti

Zasvojenost se pogosto ne začne dramatično. Velikokrat se razvija postopoma. Med pogostimi znaki so:

• misli se pogosto vrtijo okoli substance ali vedenja,
• človek si postavlja meje, ki jih nato vedno znova prekrši,
• količina ali pogostost se povečujeta,
• brez tega se pojavijo nemir, razdražljivost, tesnoba ali praznina,
• vedno več časa gre za uporabo, skrivanje, okrevanje ali načrtovanje,
• odnosi, delo ali druge obveznosti začnejo trpeti,
• človek zmanjšuje pomen težave ali jo prikriva,
• nadaljuje, čeprav se posledice že jasno kažejo.

Pri nekaterih se zasvojenost kaže navzven zelo opazno. Pri drugih je dolgo skrita. Človek lahko še vedno deluje, hodi v službo, skrbi za družino ali dosega rezultate, znotraj pa vse več energije porablja za vzorec, ki ga počasi izčrpava. Zelo značilni so tudi ponavljajoči se dogovori s samim seboj - da bo to “zadnjič”, da bo od jutri drugače, da bo poraba manjša ali bolj pod nadzorom - ki se znova in znova prelomijo. Skupaj s tem pogosto raste skrivnostnost, notranje pogajanje in občutek, da se življenje počasi oži okoli dostopa, uporabe ali okrevanja po njej.

Zakaj je tako težko prenehati

To je eno najpomembnejših vprašanj. Veliko ljudi si reče: “Če mi to res škodi, zakaj preprosto ne neham?” Prav ta notranji konflikt je pri zasvojenosti zelo pogost.

Težko je prenehati zato, ker zasvojenost običajno ne služi samo užitku. Pogosto služi tudi kot hitro dostopna rešitev za stisko. Lahko omili tesnobo, preglasi depresivno razpoloženje, zmanjša sram, zapolni praznino ali ustvari občutek nadzora tam, kjer ga človek sicer nima.

Poleg tega se lahko pojavijo:

• odtegnitveni simptomi,
• povečana toleranca,
• močni sprožilci v okolju,
• avtomatizirani vzorci,
• sram in tajnost, zaradi katerih človek pomoč poišče pozneje.

Zato prenehanje ni samo odločitev. Pogosto je proces, v katerem je treba razumeti, kaj zasvojenost človeku sploh daje, kaj ga sproža in kako zgraditi drugačne načine regulacije stiske.

Kako poteka zdravljenje odvisnosti

Zdravljenje odvisnosti je lahko zelo različno, vendar običajno ne pomeni samo tega, da človek neha uporabljati substanco ali prekine vedenje. Abstinenca je pogosto nujen pogoj, ni pa vedno dovolj sama po sebi.

Učinkovita pomoč pogosto vključuje:

• razumevanje, kako se je zasvojenost razvila,
• delo z motivacijo za spremembo,
• prepoznavanje sprožilcev in tveganih situacij,
• zdravljenje spremljajočih težav, kot so anksioznost, depresija ali travma,
• gradnjo novih rutin, odnosov in oblik opore,
• preprečevanje ponovitev,
• postopno obnovo zaupanja vase in v druge.

Včasih je potrebna kombinacija več oblik pomoči: psihoterapija, psihiatrična podpora, skupine za samopomoč, socialna pomoč ali zdravljenje v specializiranem programu. Pri nekaterih vrstah odvisnosti je medicinska podpora zelo pomembna tudi zaradi varnosti odtegnitve. Okrevanje je pogosto manj podobno eni veliki odločitvi in bolj zaporedju sprememb: kako preživeti sprožilec, kako prepoznati tvegan trenutek prej, kako znova vzpostaviti vsakdanjo strukturo in kako se po morebitnem zdrsu ne vrniti takoj v popoln obup.

Kako lahko pomaga psihoterapija

Psihoterapija je ena najpomembnejših poti pomoči pri zasvojenosti, ker ne obravnava le simptoma, ampak tudi to, kaj stoji za njim. Pomaga lahko pri vprašanjih, kot so:

• Kaj poskušam z uporabo ali vedenjem utišati?
• Kdaj je želja najmočnejša?
• Kaj se zgodi tik prej?
• Kaj v mojem življenju ostaja nepredelano?
• Kako naj zdržim napetost, ne da se znova vrnem v isti krog?

V terapiji lahko človek postopoma razvija več zavedanja, boljšo regulacijo čustev, več notranje opore in več razumevanja svojih odnosnih vzorcev. Pri nekaterih je pomemben poudarek na vedenjski spremembi in preprečevanju ponovitve, pri drugih na travmi, sramu, odnosih ali osebnostnem razvoju. Pogosto je ključno prav to, da človeku ni treba več nositi vsega samemu. Psihoterapija pri tem ni moralna pridiga in ni zamenjava za nujno medicinsko pomoč v nevarnih primerih odtegnitve. Je pa lahko zelo pomemben prostor, kjer človek začne razumeti, kaj je zasvojenost zanj počela, in kako si postopoma zgraditi varnejše načine spoprijemanja.

Če iščete pomoč, lahko na Hedepy poiščete spletnega terapevta.

Kaj lahko storite, če vas skrbi nekdo od bližnjih

Zasvojenost močno vpliva tudi na partnerje, starše, otroke, sorojence in prijatelje. Če vas skrbi nekdo od bližnjih, pomaga:

• da težave ne zmanjšujete in je ne normalizirate,
• da govorite konkretno o tem, kaj opažate,
• da ne čakate samo na “pravi trenutek”, če je škoda že velika,
• da ne prevzemate popolnega nadzora nad njegovim življenjem,
• da postavite meje tam, kjer je to potrebno,
• da tudi zase poiščete podporo.

Pomembno je vedeti, da bližnjega ne morete prisiliti v spremembo. Lahko pa jasno pokažete, da težavo vidite, da vas skrbi in da pomoč obstaja.

Kdaj je nujno poiskati pomoč

Hitrejša ali nujna pomoč je posebej pomembna, če:

• se pojavljajo močni odtegnitveni znaki,
• človek vozi, dela ali skrbi za druge pod vplivom,
• zasvojenost spremljajo samopoškodovalne ali samomorilne misli,
• je prisotno nasilje, huda zanemarjenost ali veliko finančno ogrožanje,
• človek izgublja stik z realnostjo,
• so posledice za zdravje ali varnost že resne.

V takih primerih je pomembno ne odlašati s strokovno pomočjo.

Resnična zgodba: ko zasvojenost ni več samo pobeg

Klienta je poleg zelo težkega otroštva dolgo spremljal občutek, da mora pred seboj nenehno bežati. Preselil se je daleč stran, redko je zaspal trezen, spolnost je postala obsesivna, notranji kaos pa vse večji. Vedel je, da tako ne zmore več, vendar sam ni znal ustaviti kroga. Terapija je zanj prvič postala stabilna točka, v kateri ni bilo treba več samo bežati ali se omamiti. Postopoma je začel bolje razumeti povezavo med preteklostjo, stisko in zasvojenostnim vedenjem. S tem se ni vse rešilo čez noč, je pa prvič dobil prostor, kjer je lahko začel živeti drugače.

Če ste prišli do sem, vas morda zanimajo še hitri odgovori

Kaj je zasvojenost?

Zasvojenost pomeni izgubo nadzora nad uporabo substance ali nad določenim vedenjem kljub temu, da človek že opaža škodljive posledice.

Ali so zasvojenosti povezane le z drogami in alkoholom?

Ne. Zasvojenosti se lahko razvijejo tudi v povezavi z igrami na srečo, stavami, internetom, gamingom, pornografijo, seksom, nakupovanjem ali drugimi vedenji.

Zakaj je tako težko prenehati?

Ker zasvojenost pogosto ne prinaša le užitka, ampak tudi hitro olajšanje stiske. Poleg tega se lahko pojavijo odtegnitveni simptomi, močni sprožilci, sram in avtomatizirani vzorci.

Kako poteka zdravljenje odvisnosti?

Običajno vključuje več kot samo abstinenco: delo z motivacijo, razumevanje sprožilcev, zdravljenje spremljajočih težav, gradnjo novih rutin in podpornih odnosov ter preprečevanje ponovitev.

Ali lahko pri zasvojenosti pomaga psihoterapija?

Da. Psihoterapija lahko pomaga razumeti, kaj stoji za zasvojenostjo, kako prepoznati sprožilce in kako razvijati drugačne načine soočanja s stisko.